Naši čudoviti možgani - bolj kot jih uporabljamo, bolje delujejo.

O inovativnosti, učenju in moči naših možganov ter upravljanju sprememb smo se pogovarjali s Urošem Petrovićem, vodilnim srbskim strokovnjakom in podpornikom za možganom prijazno učenje.

Uroš Petrović bo gost na tradicionalni konferenci Izobraževalni management 2016 – Organizacijsko učenje, razvoj in coaching, ki bo potekala 20. in 21. oktobra na Bledu.


Kaj je po vašem mnenju največje odkritje o možganih v zadnjih 10 letih?

Ni lahko govoriti o največjem odkritju, vsaj odkritja o delovanju možganov so velika, toda ko ste me že izzvali; zame je največje odkritje dokaz o nevroplastičnosti možganov in možnost, da jih lahko upravljamo v želeno smer. To je skorajda čudežna moč - toda ta dokaz je bil presenečenje le za nepoučene. Človeški možgani so spreten dirigent, ki živahno prešteva svoje instrumente in jih uglašuje, celo takrat, ko spimo oziroma v mnogih segmentih delovanja, ravno med spanjem. Menim, da je zelo pomembno, da izvemo čim več o delovanju tega našega najpomembnejšega organa in da ta spoznanja izkoristimo v dobrobit na več področjih. Razumevanje delovanja 1400 gramov bistvene človeške moči je, brez izjeme, pomembno za vse stroke, ki jih je oblikovalo človeštvo.
Zahvaljajoč desetletnemu sodelovanju z dr. Rankom Rajovićem in timu raznovrstnih strokovnjakov, ki so se zbrali v projektu NTC Sistem učenja, ki se uporablja in razvija v več kot 10 evropskih državah, sem zlo dobro seznanjen z raziskavami nevroznanosti in naših možganov in to iz različnih zornih kotov. Ko povežem vse to, kar slišim od drugih, kar preberem, kar vem in izvem ter predvidevam – lahko ta spoznanja strnem v en stavek: Možgani so galaksija, katere delci tesno sodelujejo.


Kako lahko naše možgane »prepričamo«, da se razvijajo v želeni smeri?

Možganom lahko šepeta Šeherezada, lahko ga preprečuje Nobelov nagrajenec, če je potrebno tudi v latinskem jeziku, svahiliju ali esperantu, pa ne bo nič pomagalo. Možgani v času, ko formirajo svojo izjemno močno mrežo cest in postaj, razumejo le en jezik – to je, kar njihov lastnik dela. V takšnih trenutkih možgani prepoznavajo kot pomembno le to, kar delajo in se razvijajo v tej smeri. Kar vprašajte se; vas bodo možgani počastili z virtuoznostjo hoje po vrvi, če jim s svojimi aktivnostmi nikoli niste sporočili, da je boj za ravnotežje za vas pomemben? Seveda ne. Iz tega lahko naredimo preprost zaključek: Če želite biti v nečem dobri, potem to tudi delajte. Poskušajte, vsak poizkus je neposredno sporočilo našim možganom, kaj želite od njih. In to je pravi naslov za razvoj naših potencialov. Prvi poizkusi bodo morda pomanjkljivi, na videz neuspešni, toda brez njih ni mogoče dosegati nivoja velemojstrov h katerim vsi težimo in jih občudujemo.
Naj vaši možgani razumejo, kaj hočete doseči ali kaj hočete biti! Če jim uspete s tem, kar delate močno, vztrajno in strastno, sporočiti, kaj hočete, boste to tudi dosegli, tako v naravno kot družbeno oblikovanih mejah.


Je kakšna razlika v plastičnosti otroških možganov od možganov odraslega človeka?

Otroški možgani so sestavljeni iz snovi, ki se bolj živahno spreminja in razvija – to je pogoj za obstanek vrste. Na primer, kdo se lahko nauči tujega jezika, pogosto dva vzporedno, hitreje in bolj temeljito kot otrok? Ta moč pa ni otrokom podarjena kar tako, ampak iz enakega razloga kot to, da lahko otroci istočasno dihajo in požirajo. Nihče, ki bere tele vrstice tega ne zmore več.


Se z leti res težje učimo?

Vse težje se učimo novih stvari, toda po drugi strani se učimo na vse močnejših in bolje izoblikovanih temeljih. Stvari v nevrosvetu so postavljene precej pošteno. Z leti človek postaja vse modrejši na račun izobraževanja in izkušenj, ki jih pridobiva v življenju, toda z enakim tempom pa se zmanjšuje tudi možnost za pridobivanje in osvajanje novih znanj. In vse to z razlogom, narejeno v genialnem načrtu naravnega in družbenega nasledstva.
Ni opravičila za zaostajanje v izpopolnjevanju – možgani bodo zelo razočarani, če se učenje v katerem koli obdobju življenja prekine. Takrat se namreč pojavi nevarnost, da se zaposlijo sami in to na praviloma nezaželene načine.


Pravijo, da se spremembe veseli le dojenček, ko mu zamenjamo mokro plenico. Kako je delovanje naših možganov povezano z vodenjem in upravljanjem sprememb?

Dokazano je da možgani častijo svojega lastnika s izločanjem hormona sreče za vse kar se nauči novega, za vse kar odkrije, za vse kar zasluži... In to nagrado znajo tudi uspešno prilagajati glede na vložen napor, večji kot je, višja je nagrada . Možgani to ne delajo iz intelektualne daljnovidnosti, ampak zgolj zato, ker so že od nekdaj svoje dirigentske moči usmerili le k enemu cilju – da bi bil organizem, ki jih nosi in hrani, čim dlje bil funkcionalen, torej živ, zdrav in zadovoljen. Use it or lose it!



PRIPOROČENO BRANJE:



Želite biti redno obveščeni o naših izobraževalnih dogodkih?

Prijavite se na naše e-novice